Eksotične rastline

Zelo lepo in stabilno obarvana Monstera Thai Constellation. 

Za razliko od Albo Variegate, je Monstera Thai Constellation precej bolj bujno rastoča, obarvanost je enakomerna in stabilna (ni bojazni, da bi obarvanost izgubila).

Izjemno redka in cenjena rastlina, na voljo samo ena sadika.

Babako je križanec med dvema vrstama papaje, ki izhaja iz Ekvadorja in Kolumbije,danes pa jih gojijo tudi v nekaterih evropskih državah. Plod je brez semen in tehta do 1,5 kg. V sredini je mehko belo jedro, okoli njega pa rahlo rumenkasto oranžno meso. Plodovi vsebujejo veliko vitamina C in encimov, ki pomagajo pri razgradnji maščob v telesu. Imajo zelo osvežujoč in prefinjen rahlo kiselkast okus, zaradi katerega so znani tudi kot šampanjsko sadje. 

Babko za razliko od navadne papaje brez večjih težav gojimo tudi pri nas, saj je zaradi svojega naravnega rastišča (raste tudi na 3000 metrih nadmorske višine) precej bolj prilagojen na naše podnebje, pa tudi raste precej kompaktno (nekje do 3 m višine) zato ga lahko gojimo v večjem loncu.

Rastlina ne prezimi na prostem, zato jo pozimi prestavimo v hišo. Gre za izjemno atraktivno in nenavadno rastlino ki bo zagotovo pritegnila pozornost vsakega. 

1 letna sadika (obrod lahko pričakujemo v drugem letu).

Vrsta pasijonke, ki jo najpogosteje uporabljamo za pridelavo ploda - marakuje. V primerjavi z nam bolj poznanimi okrasnimi vrstami (passiflora caerulea), raste precej bujnejše, listi so večji, stebla pa močnejša. Cvet je sicer nekoliko manj izrazit kot pri okrasnih vrstah, so pa zato plodovi večji in uporabnejši.

Zimzelena rastlina ki zraste do 3 m višine, zato jo brez težav gojimo v večjem loncu. Rastlino so v kulturo uvedli prav lepih cvetov in užitnih plodov. Ko se cvetovi v začetku poletja začnejo razpirati, so res privlačni. Čeprav se ne odprejo vsi hkrati, je cvetenje le kratkotrajno. Vendar je okrasna rastlina tudi brez cvetov in plodov čudovita, saj ima posebne liste in krošnjo.

Plodovi so podolgovati, jajčaste oblike, intenzivno zelene barve, ko dozorijo so zeleno rumeni. Meso je belo, sladko ali sladko kislo, okus spominja na ananas ali jagode. Vsebuje visok odstotek sladkorja, joda in vitamina C.

Na primorskem rastlina prezimo na prostem, v notranjosti pa moramo poskrbeti, da rastlino še pravočasno preselimo na prezimovanje, lahko tudi v neogrevane prostore, kjer temperatura ne pade pod ničlo.

Cena za dve sadiki (moška in ženska).

Živo pisani surovi gomolji so podobni korenju in privlačni po videzu, imajo osvežilen okus (kot krompir, ki je pripravljen z limono) ter visoko hranilno in energetsko vrednost, ki jim jo zagotavljajo ogljikovi hidrati. Poleg tega pa so tudi bogat vir provitamina A (β-karotena), esencialnih aminokislin, vitamina C, kalija, železa, folne kisline.

Za prehrano so primerni vsi rastlinski deli. Mladi listi so po okusu podobni kislici, s cvetovi pa lahko okrasimo solatni krožnik. Seveda oko pridelujemo predvsem zaradi gomoljev, ki jih pred pripravo ni nujno lupiti. Samo operemo jih in narežemo in že jih lahko cvremo, pečemo ali kuhamo. Na soncu posušene gomolje lahko tudi zmeljemo in iz »moke« pripravimo sladice. Lahko pa cele, posušene in hrustljave gomolje uživamo podobno kot posušene fige.

Sveže pobrani gomolji so precej kisli. Temu se najlaže izognemo tako, da gomolje za nekaj dni pustimo na svetlobi (gomolji ne bodo pozeleneli) - tako bodo začeli izgubljati kislino in bodo postali skoraj sladki. Gomolje izkopljemo po prvi slani.

Rastlino razmnožujemo z gomolji. Te konec februarja postavimo na svetlo okensko polico, da poženejo močne poganjke.

 

Indijska figa (tudi indijska smokva ali kaktusova figa) je še enden izmed kakusov, ki imajo užitne plodove. Plodovi sicer niso tako popularnikot pri pitaji, vendar pa prej hitreje in obilneje obrodijo, pa tudi prenesejo temperature do - 10°C. Potrebujejo sončno rastišče in dobro odcedna tla. Uživamo jih surove ali predelane v mermelado.

Spada med trajnice in doseže do 2 metra. Je sorodnik sončnice, zato je primeren za vzgojo v domačem vrtu.

Pri Yaconu uživamo njegove okusne gomolje, ki imajo sladkast okus in spominjajo na mešanico jabolk, zelene in hrušk. Vsebuje veliko inulina, sladkorja, ki ga človeško telo razgraja zelo počasi. vsebuje tudi veliko antioksidantov.

Gomolji so zreli, ko se listje začne sušiti. Velike gomolje uživamo, iz manjših, pa naslednje leto zrastejo nove rastline. Zrelo rastlino previdno izpulimo, poberemo velike gomolje in nato prikrajšamo steblo na 10 cm. Cel šop z majhnimi gomoljčki shranimo v kleti, v vlažni mivki. Spomladi jih lahko posadimo v velik lonec in nato rastlino z gomoljčki vred razdelimo. Na prosto jih presajamo v maju in juniju, na razdaljo 1 metra. Gomolje uživamo surove, jih olupimo in narežemo

Mirta je zimzeleni grm, na primorskem lahko raste na prostem, v celinski Sloveniji pa jo gojimo kot posodovko. Njeni beli dišeči cvetovi cvetijo v juniju in juliju. Še bolj aromatični so mirtini listi. Plod mirte je velik približno 5 mm, modro vijolične barve in zelo sočen. Mirto največkrat povezujemo z alkoholno pijačo mirtin liker.  V prehrani lahko uporabljamo vse dele rastline z izjemo korenine. Iz cvetov največkrat pripravljamo razne dišave in kreme za kožo, ki delujejo protibakterijsko in pomagajo pri celjenju. Liste največkrat uporabimo kot sestavino za mirtin čaj, ki pomaga pri raznih infekcijah, vnetjih in vročini. Eterično olje mirte lahko uporabimo za lajšanje težav z dihali.

Dvoletna sadika višine 40 - 60 cm.

Limonina trava je aromatična tropska trava z modrozelenimi listi. Raste v šopih do 1 m visoko. Je enostavna za vzgojo. Ke v našem podnebju ne prezimi na prostem, jo najpogosteje gojimo v loncih ki jih čez zimo prestavimo v topleši prostor. Ima svež vonj in okus po limoni z navdihom vrtnice (vsebuje eterično olje citral). Kot sveža, mleta ali suha začimba za čaje, juhe in kari praške. Dodajamo jo lahko tudi perutnini, ribam in morskim sadežem. Služi nam za izdelavo potpurija. Uporabljajo jo tudi v kozmetični industriji. Dišeče sveče s limonsko travo odganjajo mrčes.

Velika sadika, v loncu št. 12

Sorta Casaliva izvira iz Severa Italija in je zato zelo odporna na nizke temperature. Ima viseče veje, ki se ne lomijo pod težo snega. To sorto imamo že več let posajeno na Štajerskem, ker brez težav prezimi (le prvo leto se priporoča nekoliko zaščititi deblo).

Sadika je visoka 1,5 - 2m in lahko že v drugem ali tretjem letu pričkujemo prve cvetove.

Pomaranča, sorta Tarocco Rosso je priljubljena na balkanu.

Sadika je višine 1,5 - 1.8 m

Pomaranča, sorta Washington ima malo koščic, se enostavno lupi in je intenzivnega okusa

Sadika je višine 1,5 - 1.8 m

Manuka ali Novozelandski čajevec. Zraste do 3 m višine, cveti od maja do junija, ponavadi zacveti jeseni (septembra še enkrat). Obilno in atraktivno cveti, med manuke velja za najkvalitetnejši in najdražji med, saj ima izjemno antibakterijsko delovanje, zavira rast glivic in vseh vrst bakterij, deluje protivnetno ter kot naravni antibiotik. Enake lastnosti veljajo tudi za etereično olje. 

Z nekoliko zaščite in na neizpostavljeni legi, prezimi na prostem.

Plodovi - stroki so veliki pribljižno 10 cm, mehki, modrikasti (zaradi tega je pogosto poimenova tudi precej strašljivo in sicer "mrtvaški prsti") Znotraj plodu se nahaja užiten prozoren  žele, s številnimi ploščatimi črnimi semeni. 

Avtohtono raste na području od Himalaje do osrednje Kitajske, zato je tudi odporna na nike temperature (do -20 °C)
 

Cveti poleti, plodovi pa zorijo septembra ali oktobra, odvisno od podnebja. Sočno meso najpogosteje jemo surovo. Zaradi visoke vsebnosti pektina ga lahko uporabljamo kot želirno sredstvo za marmelade, želeje in sokove.

Sadimo jo na sočno ali polsenčno zavetno mesto, modri plodovi in dolgi (do 1 m) petnati listi, naredijo rastlino še posebno atraktivno.

Topinambur (Helianthus tuberosus) ima celo vrsto lepih in zanimivih slovenskih imen, kot so laška repa, jeruzalemska artičoka (zaradi okusa po artičokah) in divji krompir. Je visoka, lepo zelena trajnica z rumenimi cvetovi, podobnimi marjeticam, ki se poleti zibljejo na koncu stebla. Zeleni deli rastline so rahlo dlakavi. V tleh rastlina razvije užiten gomolj. Ker dobro uspeva na vlažnih peščenih tleh, ga največkrat najdemo na bregovih rek, obronkih močvirij ali na vlažnih smetiščih, čeprav se zna dobro prilagoditi in raste na skoraj vsakem rastišču.

 Topinambur vsebuje približno 20 % inulina. Ta je sestavljen iz molekul sadnega sladkorja, oziroma fruktoze, medtem ko sestavljajo škrob molekule glukoze. Gomolji, izkopani jeseni, vsebujejo precej več inulina kot gomolji izkopani spomladi, saj se inulin čez zimo preoblikuje v druge sladkorje, zlasti v fruktozo. 

Jeseni se pod zemljo razvijejo novi gomolji, ki jih lahko izkopljemo za prehrano. Najboljše je, da gomolje izkopavamo spoti, ko jih potrebujemo. Na voljo so nam od konca septembra pa vse do začetka pomladi.Gomolji v zemlji preresejo temperaturo do -30 °C. Topinambur ima precej agresivno rast, zato ga je najbolje saditi v kakšen kot, ali izven vrta da se nam ne razraste preveč.

Topinamburjeve gomolje lahko uživamo surove ali toplotno obdelane, torej kuhane ali pečene. Surovi imajo okus po lešnikih oz. orehih. Iz gomoljev lahko naredimo prav vse jedi, ki jih pripravljamo iz krompirja