Utrjevanje
Ko se aprila dnevi otoplijo (>18°C), lahko čez dan damo sadike na prosto, da se učvrstijo – stebla morajo namreč postati čim bolj močna, da bodo lažje nostila plodove – lahko se namreč zlomijo (teža, veter).
Listi bodo bolj temno zeleni, če bodo imeli dovolj svetlobe. Ne izpostavljajte mladih sadik, ki še niso prilagojene, močnemu soncu, saj jih bo ožgalo (listni ožig). Ko jih dajamo ven, pazimo na veter in dež – če niso prilagojene jih bo zlomilo. Nežen vetrič je zelo idealen za utrjevanje, sicer pa vse delamo postopoma. Če vam bo veter zlomil kakšno sadiko, jo lahko še rešimo – odrežemo jo na mestu, kjer se je zlomila. Porežemo skoraj vse liste, pustimo le tiste na vrhu, in jo čim globlje damo v zemljo (v lonček). Zemlja naj bo vlažna.
Čez čas bo rastlina naredila korenine in bo primerljiva z ostalimi sadikami. Ko se še bolj otopli, lahko pustimo sadike zunaj tudi ponoči (v zavetju). Mine naj vsaj teden dni preden jih nameravamo posaditi na gredo. Če to želimo, jih lahko zdaj pošpricamo z domačimi pripravki oziroma utrjujemo z naravnim škropivom.
Sajenje
V celinski Sloveniji sadimo na prosto nekje po prvem maju, ko mine glavna nevarnost slane. Pri tem velja spremljati vremensko napoved ter temperaturo tal, ki mora biti obvezna ogreta na vsaj 15°C.
Za sejanje izberemo čimbolj sončno mesto. Paradižnik potrebuje namreč čimveč sonca, da tvori sladkobo ter da se čimprej posuši po padavinah. Paradižniki v senci bodo medtem pretegnjeni, slabše rasli in razvili manj plodov, katerih okus bo slabši. V senčnatih delih vrta gojimo drugo zelenjavo, ki toliko sonca ne zahteva.
Sadike sadimo praviloma ob oporo (razen tiste ki je ne potrebujejo). Najdemo različne oblike kolov; trsje, bambusove, leskove ali pa trgovinske plastične. V rastlinjakih lahko uporabimo za oporo, tudi vrv ki jo napnemo iz vrha v tla.
Sadiko lahko zakopljemo nekoliko globlje – to pomeni, da zakopamo še del stebla. Na tem delu bo rastlina razvila korenine, kar pomeni da bo vodo lahko črpala še bolj učinkovito.
Sadike takoj privežemo ob oporni kol. Kot naraven material je uporabna rafija, ki jo v jeseni ne potrebujemo odstranjevati z vrta.
Priporočljiva razdalja med koli je vsaj 50 – 70 cm, med vrstami okoli 100 cm. Listi sosednjih rastlin se namreč ne smejo dotikati. Vajeni smo namreč sejanja sadik paradižnikov drug ob drugega, kar pa je velika napaka. Na ta način ni prepotrebne zračnosti med rastlinami. Med listi se nabira vlaga, kar je podlaga za razvoj najpogostejših bolezni. Takšni paradižniki so že v avgustu »porjaveli« in propadajo. Upoštevanje razdalje in obtrgovanje listov sta dva izmed ključnih kriterijev, da lahko plodove pobiramo vse do prve slane oz. vsaj do intenzivne jesenske megle, ko rastline pogosto klonijo.
